Način preverjanja in preizkusa znanja, pridobljenega med študijem posameznega predmeta, določi nosilec predmeta. Pri tem izbira med naslednjimi osnovnimi načini preizkusa znanja: ustni izpit, pisni izpit in seminarska naloga. Pri obveznih predmetih se znanje preizkusi praviloma na podlagi izpita, pri izbirnih pa praviloma na osnovi seminarskega dela in ustrezne naloge. Nosilec predmeta ima pravico, da slušateljevo znanje oceni tudi na osnovi kakovosti njegovega ali njenega sodelovanja med pedagoškim izvajanjem predmeta.

Magistrska naloga

Magistrska naloga je samostojni študijsko-raziskovalni izdelek slušatelja, ki pomeni uporabo pridobljenih teoretičnih znanj za raziskavo konkretnega vprašanja empirične oziroma problemske narave. Vsebinsko jedro naloge praviloma predstavlja samostojni in ustvarjalni prispevek kandidata k novemu znanju na ustreznem področju ali prispevek, ki ima naravo izvirne strokovno utemeljene rešitve problemov iz poklicne prakse.

Struktura in oblika magistrske naloge sledita merilom, ki jih fakulteta določi za vse slušatelje. Pomembna ni dolžina naloge, ampak njena kakovost, izvirnost in uporabnost.

Vsebinsko zasnovo in naslov naloge določi kandidat sam v sodelovanju z izbranim mentorjem. Po tem, ko mentor oceni, da je naloga zrela za obrambo, predlaga senatu fakultete v imenovanje še dva druga člana komisije za oceno naloge. Predsednik komisije je praviloma predstojnik pristojne katedre fakultete. Ko komisija oceni, da je naloga zrela za obrambo, jo kandidat zagovarja na javni obrambi pred komisijo, ki je bila pristojna za njeno oceno.